Mreža zavarovanih območij v Alpah
Nova generacija alpskih zavarovanih območij
Politika zavarovanih območij obstaja v alpskem loku že 100 let. Klasičnim tipom zavarovanih območij, kot so narodni parki in naravni rezervati, so se pridružile nove oblike, ne da bi bila pri tem zagotovljena usklajenost glede načinov upravljanja teh različnih ustanov. Dandanes so Alpe prekrite z mozaikom zelo različnih tipov zavarovanih območij, katerih cilji niso nujno medsebojno primerljivi, ko gre za različne alpske države, čeprav lahko nosijo isti naziv.
ALPARC je že od leta 1995 skupna platforma za sodelovanje med upravljavci alpskih zavarovanih območij v okviru Alpske konvencije, od leta 2015 pa tudi v okviru strategije EUSALP. Zato je normalno, da se ALPARC zanima za vprašanje razvoja novih oblik zavarovanih območij. ALPARC namerava v tem kontekstu okrepiti sodelovanje med alpskimi državami in spodbujati ta proces prek neposrednega vključevanja upravljavcev zavarovanih območij in njihovih nadzornih organov.
Res je sicer, da so bili o upravljanju zavarovanih območij v Alpah sproženi že številni razmisleki, tudi v okviru mednarodnih organizacij, kot sta UICN in WWF, toda ti razmisleki na splošno niso posebno "specifični za Alpe".
Razlogi in potrebe, na katerih sloni ta projekt, so dobro opisani v nedavnem prispevku, objavljenem v reviji "Natur und Landschaft":
"Zavarovana območja so temeljna prvina varstva narave. Velika zavarovana območja imajo tudi poslanstvo, da prispevajo k biotski raznovrstnosti, čeprav jim to ne uspe vedno. Čim višji je status zaščite, tem bolj so zavarovana območja omejena na obljudene visokogorske pokrajine. Opažajo se pomanjkljivosti v gozdnatih pokrajinah, ob vodotokih, ki so blizu naravnemu stanju, in bolj splošno na ravninah, zlasti v primestnih območjih. Z geografskega gledišča se opaža pomanjkanje velikih zavarovanih območij v vzhodnih predgorjih Alp, v predligurskem območju in na obrobju zahodnih Alp. Poleg tega so zavarovana območja na prehodu med Alpami in Predalpami medsebojno močno izolirana zaradi prisotnosti dolin, v katerih potekajo intenzivne kmetijske dejavnosti. Končno je zaradi raznolikosti konceptov in ciljev težko izvajati primerjave med različnimi alpskimi državami. Novi tipi parkov bi lahko postali modeli ekstenzivnega varovanja narave. Zaželena bi bila tudi vzpostavitev velikih naravnih območij. Parki prihodnosti bi morali postati tudi pomembni instrumenti za pritegnitev lokalnega prebivalstva, pa tudi modeli za uravnoteženo porazdelitev bremen in koristi med mestom in podeželjem" (Broggi M., Plassmann G., Jungmeier M., Scherfose V., Solar M., 2017).
To besedilo opisuje sedanje stanje. Projekt torej temelji na prizadevanju, da bi na podlagi ugotovljenega stanja predlagali rešitve za odpravo vrzeli v mreži zavarovanih območij v Alpah. Poleg tega projekt želi oblikovati smernice za okrepljeno sodelovanje med alpskimi zavarovanimi območji, da bi med njimi vzpostavili zares povezano mrežo, opremljeno z instrumenti upravljanja, ki bodo široko usklajeni in torej tudi bolj učinkoviti. Pri vsem tem bo treba upoštevati regionalne in lokalne posebnosti.
ALPARC bo za Alpsko konferenco 2021 pripravil predlog modelov in priporočil za prostorsko varstvo v Alpah, ki bo odgovarjala na potrebe 21. stoletja.
Ta projekt podpira nemško Ministrstvo za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost.