Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) opredeljuje zavarovano območje kot
»Jasno opredeljeno območje, ki je zakonsko ali na drugačen učinkovit način priznano in upravljano z namenom dolgoročnega ohranjanja narave v povezavi z ustreznimi ekosistemskimi storitvami in kulturnimi vrednotami.«
Razvrstitev zavarovanih območij v kategorije je odvisna od posameznih držav in od ravni varstva. Kategorizacija zavarovanih območij, ki jo predvideva Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN), je na mednarodni ravni splošno sprejeta ter priznana od organizacij, kot so Združeni narodi in nacionalne vlade. Ta kategorizacija vzpostavlja globalni standard za opredeljevanje in razvrščanje zavarovanih območij na podlagi ciljev upravljanja. Vendar vseh zavarovanih območij ni mogoče natančno uvrstiti v te kategorije, kar velja tudi za alpsko regijo z njenimi več kot 1.000 zavarovanimi območji. V nadaljevanju torej navajamo le splošen pregled kategorij zavarovanih območij na podlagi razvrstitve IUCN1, Unescovih oznak in omrežja Natura 2000.
Vsa zavarovana območja imajo skupni cilj ohranjanja biotske raznovrstnosti. Strategije upravljanja upoštevajo še mnoge druge cilje, kot so: prinašanje koristi lokalnim skupnostim, zagotavljanje vzgojnih in rekreativnih priložnosti, ohranjanje krajinskih značilnosti, izvajanje znanstvenih raziskav in postopno izboljševanje splošne kakovosti ozemlja.
Naravno območje (kategoriji Ia in Ib IUCN): Obsežno nespremenjeno ali le rahlo spremenjeno območje z nedotaknjenim naravnim značajem in nemotenimi naravni vplivi. Naravna območja imajo najvišjo raven zaščite in so v veliki meri obvarovana pred človeškimi dejavnostmi, da se njihova nedotaknjenost ohrani za prihodne generacije. Dovoljene so le izobraževalne in raziskovalne dejavnosti, katerih vpliv na okolje je zelo majhen.
Narodni park (kategorija II IUCN): Obsežno območje naravnega okolja, posvečeno varstvu ekoloških in bioloških vidikov, kot so živalske in rastlinske vrste ter ekosistemi. Uporaba s strani obiskovalcev je na teh območjih omejena na inspiracijske, vzgojne, kulturne in rekreativne dejavnosti, ki morajo potekati tako, da ne povzročajo nobenega bistvenega poslabšanja okolja. S turizmom ta območja dajejo tudi prispevek lokalnemu gospodarstvu.
Naravni rezervat (kategorija IV IUCN): Glavni cilj teh območij je zavarovati ali obnoviti določene vrste ali habitate, ki so pomembni na mednarodni, narodni ali krajevni ravni. Za zagotavljanje varstva so lahko potrebni redni posegi. K ciljem spadata med drugim: krepitev splošne izobraženosti in zavesti o pomenu živalskih in rastlinskih vrst ter omogočanje rednih stikov z naravo mestnim prebivalcem.
(Regijski) naravni park (kategorija V IUCN): Ravni upravljanja in zaščite teh območij se razlikujejo od države do države. Dejavnost teh parkov se običajno osredotoča na integracijo trajnostnega regionalnega razvoja s prizadevanjem za ohranjanje narave. Za varovanje in vzdrževanje kulturnih vrednot, nastalih z interakcijo med človekom in naravo, se lahko uporabljajo tradicionalni načini upravljanja.
Območja Natura 2000: Omrežja, vzpostavljena na ravni Evropske unije za preprečevanje izgubljanja biotske raznovrstnosti z ustvarjanjem območij za razmnoževanje in počitek ogroženih vrst. Vzpostavljena so bila v skladu s Konvencijo o biološki raznovrstnosti in varujejo ogrožene vrste, navedene v Direktivi o habitatih in Direktivi o Pticah. Dovoljene so nekatere človeške dejavnosti, politike upravljanja pa spodbujajo delo v skladu z naravo.
Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) si prizadeva za varstvo in promocijo naravnih in kulturnih znamenitosti, ki zaradi svoje posebne vrednosti veljajo za »skupne dobrine« vsega človeštva. UNESCO spodbuja prepoznavanje, varovanje in ohranjanje teh znamenitosti. Nekaterim zavarovanim območjem UNESCO dodeli poseben status, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.
Območja Unescove svetovne naravne dediščine: Pridobijo mesto na Unescovem seznamu svetovne dediščine zaradi svojega izrednega univerzalnega pomena za človeštvo. UNESCO zahteva, da se ta območja zavarujejo za prihodnje generacije z vzpostavitvijo in izvajanjem posebnega načrta upravljanja. Uvrstitev teh območij je pomembna zaradi njene univerzalnosti; pomeni namreč, da pripadajo ljudem po vsem svetu.
Biosferni rezervati UNESCO: To mednarodno priznano oznako podeljuje Unescov program Človek in biosfera (MAB). Program spodbuja trajnostno rabo biotske raznovrstnosti. Na območjih, ki so pridobila ta status, je mogoče preskušati inovativne in interdisciplinarne metode uresničevanja trajnostnega razvoja, gospodarjenja z viri ter interakcij med naravo in družbo.
Geoparki Unescove Globalne mreže: Gre za posamezna povezana območja z mednarodnim geološkim pomenom, ki si prizadevajo za holistični slog upravljanja s pristopom od spodaj navzgor ter vključujejo koncepte trajnostnega razvoja, izobraževanja in varstva narave. Ta območja so namenjena ozaveščanju o najpomembnejših vprašanjih, s katerimi se sooča družba, kot so podnebne spremembe in naravne nesreče.
V alpskih državah obstajajo še mnoge druge razvrstitve v kategorije z ustrezajočimi slogi upravljanja, med katerimi so tudi območja miru, biotopi, zavarovana krajinska območja, naravni gozdni rezervati, posebna ohranitvena območja in občutljiva naravna območja.
1 Navedbe kategorij IUCN v oklepaju so le približne, saj se poimenovanja razlikujejo od države do države.